Pogovor z Matevžem Grando

Lahko bi rekli, da je v Sloveniji polno pogumnežev z vizijo. Med njimi sta zagotovo tudi Matevž in Nina Granda, izdajatelja in urednika revije Outsider. V dobi interneta in poplave informacij je nastal medij o arhitekturi in kulturi, ki si vztrajno in samozavestno utrjuje pot prepoznavnosti med bolj in manj zahtevnimi strokovnimi bralci. V sami publikaciji je moč začutiti strast, znanje in zgodbe, ki jih pripovedujejo tako avtorji kot uredniki. Zato smo se s to zgodbo želeli povezati tudi pri Fibranu, saj nas je vizija revije navdušila. Pogovarjali smo se z Matevžem Grando. 

Ste arhitekt. Od kod ta povezava s publicistiko?

Tako je. Po izobrazbi sem arhitekt. Kmalu po diplomi leta 2005 sem se začel vzporedno ukvarjati s pisanjem za različne revije. Področje, ki me je najbolj zanimalo, je bila trajnostna gradnja, pasivne hiše, obnove, varčevanje z energijo. Hkrati pa sem te teme, ki so na nek način zelo tehnične, vedno umeščal v širši teoretski kontekst tradicije arhitekture. Tako se je praktično delo dobro dopolnjevalo s publicističnim.

Predstavite nam vizijo Outsiderja. Kaj si želite doseči, kakšno je sporočilo revije, ki bi ga lahko izluščili prav v vsaki izdaji?

Revijo Outsider sva ustanovila skupaj z Nino Granda, mojo partnerko. Tudi ona je arhitektka, poleg tega pa še dramaturginja in kuratorka. Leta 2014 sva se zaradi njenega podiplomskega študija preselila na Dunaj. Takrat sva imela že kar precej izkušenj tako s pisanjem kot z uredniškim delom ter seveda kar nekaj praktičnih izkušenj v arhitekturi. Med pogostimi vožnjami med Dunajem in Ljubljano se je rojevala ideja, da ustvariva novo revijo o arhitekturi, kulturi in prostoru.

Želela sva ustvariti revijo, ki bo v prvi vrsti nagovarjala arhitekte in hkrati širšo publiko. Arhitekturna stroka se je namreč v preteklosti izolirala od ljudi, izgubila stik in postala zaprta sama vase. Po drugi strani pa so vsebine, s katerimi se arhitekti srečujemo, zelo raznolike in zanimive. Obsegajo področja od tehnike, varstva okolja, sociologije, ekonomije do estetike, umetnosti in znanosti. Arhitekturni diskurz sva želela na zanimiv način odpreti širši publiki.

Ker je revija nastajala z geografsko distanco, ki pomeni tudi mentalno distanco, nama je v njeno zasnovo uspelo zapisati pozicijo, ki presega ustaljene miselne vzorce. To je po mojem mnenju rdeča nit vseh edicij in prizadevanj celotnega uredništva.

Revija je nastala v času interneta. Zato sva poglobljeno analizirala bralne navade tako na spletu kot na papirju. Outsider skupaj s spletnim portalom je odgovor tega preizpraševanja. Revija je hibrid s knjigo, ki pa jo dopolnjuje spletna stran. Ta se vsebinsko razlikuje od tiskane edicije. Ker internet omogoča zelo hitro odzivanje, objavljamo na spletni strani aktualne komentarje in razmišljanja, revija pa je zasnovana brezčasno, poglobljeno.

Dejali ste, da potrebujemo družbo, ki je odprta. Bi lahko rekli, da Outsider ustvarja tako družbo?

Družba, ki je odprta, se ne boji sprememb. Spremembe so na nek način vedno stresne, saj spreminjajo stanje, ki smo se ga navadili. Odprta družba temelji na zdravi konkurenci, kjer je bistvo, da vsi skupaj ustvarjamo boljše pogoje za prihodnost. Znanstvenik Aljaž Ule, ki na amsterdamski univerzi poučuje eksperimentalno ekonomijo, nam je v intervjuju v osmi številki revije razkril zanimivo ugotovitev, ki jo je dokazal s svojimi eksperimenti: v zaprtih družbah se razvijajo negativni konkurenčni odnosi, v katerih skušajo posamezniki onesposobiti drug drugega. V odprtih družbah pa se posamezniki povezujejo med seboj, da bi bili skupaj močnejši. Tako obnašanje je zapisano v naših genih. Zato potrebujemo odprto družbo.

Če revija Outsider ustvarja bolj odprto družbo, smo tega zelo veseli. Prejemamo veliko zelo pozitivnih odzivov bralcev, kar nas navdušuje in motivira pri nadaljnjem delu.

Kakšno je vaše razmišljanje o prihodnosti? Mogoče tudi kaj o tem, kje vidite gradbeništvo in arhitekturo.

Prihodnost je vedno drugačna, ko si jo predstavljamo. Mislimo, da bomo izumili nekaj bistveno novega, kar bo v hipu vse popolnoma spremenilo, ampak to se dogaja zelo počasi. Še vedno gradimo z opeko, ki je eden najstarejših gradbenih materialov, in z lesom. Vendar pa so tehnologije uporabe teh starodavnih materialov bistveno spremenile.
Na Dunaju sem imel priložnost srečati kontroverzno Zaho Hadid in doživeti njeno arhitekturo, ki je nekaj izjemnega. Organske poteze, ki so oblikovane zelo premišljeno, ustvarjajo prostor, ki je zelo jasen in ga je mogoče brati na podzavestni ravni. Vendar so vsi ti objekti grajeni iz betona, kar je izjemno zahtevno in drago. Mislim, da bo šele uveljavitev tehnologij 3D-tiska omogočila smiselno gradnjo organskih oblik. To bo temeljito vplivalo na gradbeništvo in arhitekturo. To bo naslednji evolucijski korak, ki bo imel podoben vpliv, kot ga je imela uvedba armiranega betona v začetku prejšnjega stoletja.

Če pa pogled še malo razširimo: globalno se danes srečujemo s prenaseljenostjo planeta in mislim, da bo v prihodnosti ta problem še rasel. Že zdaj se prebivalstvo zgošča v mestih, kar predstavlja velike izzive. Vprašanje, ki bi si ga morali pogosto postavljati, je, kako graditi dobra mesta.

Slovenija je specifična v tem. Pri nas je ravno obratno. Razpršena gradnja se nekontrolirano širi v naravno krajino in jo s tem tudi uničuje. V prihodnosti bo zelo velik izziv, kako to razpršeno infrastrukturo vzdrževati in predvsem kako ohranjati naravo in naravne vire. Problemi se kažejo že danes, na primer srečujemo se s prometnim kaosom, mladi se selijo v tujino, ker ni dovolj dela in primernih stanovanj, in še bi lahko naštevali. Vse to je povezano s tem, kakšen prostor gradimo. In mislim, da bo tudi v Sloveniji nujno na novo razmisliti o pomenu mest in razvijati urbanost. Imamo enkratno geografsko pozicijo in izjemen potencial, ki pa je slabo izkoriščen.

Tudi zato delamo revijo Outsider.

Avtor fotografije: Janez Marolt