Izolacija spomeniško zaščitenih stavb

Obnova spomeniško zaščitenih stavb za vsakega projektanta predstavlja prav poseben izziv. Pod spomeniško zaščito se jih pač uvršča zaradi njihovega posebnega arhitekturnega pomena, zato željo, da bi objektu vdihnili avtorski pečat, močno omejuje lokalno zgodovinsko stavbno izročilo in množica bolj ali manj smiselnih predpisov in določil, ki se razlikujejo od občine do občine, od objekta do objekta. Posegi v stavbo morajo običajno ohranjati izvirno strukturo in materialni sestav, tudi pri dotrajanih objektih pa rušenje le redko pride v poštev. Včasih so stavbe zaščitene v celoti, velikokrat pa se zgodi, da je pod spomeniško zaščito zgolj določen sklop. Notranji prostori (stopnišča, tlorisna zasnova) so zaščiteni nekoliko redkeje, običajno je bolj problematično preurejanje zunanjosti oziroma lupine. Kar pomeni, da je izolacija tovrstnih stavb prav poseben zalogaj, saj običajni načini izoliranja »od zunaj« pri zaščiteni fasadi ne pridejo v poštev.

Uveljavljena modrost pravi, da je toplotni ovoj najbolj učinkovit, ko je nameščen na zunanjo stran ogrevanih prostorov. Vendar se je s tehnološkim napredkom in večjo učinkovitostjo izolativnih materialov tudi notranja izolacija uveljavila kot učinkovit način toplotne zaščite, ki ne posega v videz stavbe. Pogosto se denimo uporablja trde plošče iz ekstrudiranega polistirena, ki se jih na stene pričvrsti z nizkoekspanzijskim poliuretanskim lepilom, sledijo pa jim plast lepilne malte, armirne mreže, dodatna plast lepilne malte, izravnalni sloj ter oplesk. Vsak objekt je seveda specifičen, pri stavbah, ki so pod spomeniškim varstvom, pa to pride še precej bolj do izraza, saj izvirni načrti pogosto niso več na voljo. Zato je treba pred pričetkom sanacije seveda izjemno pozorno preučiti obstoječo sestavo strehe, sten in tal ter na podlagi tega določiti nadaljnji potek obnove.

Naslednja težava, s katero se srečujemo pri postavljanju notranje izolacije, je zmanjšanje uporabne površine, kar je problematično predvsem pri stavbah z manjšo kvadraturo in nižjo svetlo višino prostora, dejansko namenjenim redni uporabi oziroma bivanju. To zna biti še posebej problematično sedaj, ko mora stavba zadostiti strogim energijskim zahtevam, s čedalje večjimi debelinami toplotne izolacije.

Toplotni mostovi so zgodba zase, do njih pa prihaja ob stiku različnih površin, na primer ob stiku stene in talne plošče, ob oknih ali pa v pritličnem predelu ob fasadnem podzidku oziroma coklu, kjer pri starejših stavbah vezni kamni povezujejo dva dela zidu po celotni širini, zato tam prihaja do nabiranja kondenza in toplotnih izgub. Pri starejših objektih je seveda možno, da so stene že predhodno navlažene in se jih nikakor ne sme prekrivati, saj s tem tvegamo propad celotne konstrukcije in toplotne izolacije.

Pravilna izbira kakovostnih materialov in ustrezen sistem prezračevanja s parnimi zaporami, ki preprečujejo kondenzacijo v sistemu toplotne izolacije in na stikih s hladnejšimi stenami, sta nujna. Šele potem je mogoča učinkovita prenova zaključne plasti, pri čemer se lahko odločamo med klasično izvedbo ometa ali ometom iz mavčno-kartonskih plošč. Na območju oken, ki je (kot smo že omenili) zaradi možnosti nastanka toplotnih mostov posebej občutljivo, je potrebno zamenjati okenske police, ki morajo biti zaradi dodatnega sloja izolacije seveda nekoliko širše, pod njimi pa je priporočljiv dodaten sloj izolacije.

To je zgolj nekaj težav, s katerimi se projektanti dnevno srečujejo pri obnovi spomeniško zaščitenih stavb. Ker pa vsaka hiša diha po svoje, je na koncu vedno najbolje za nasvet vprašati gradbene strokovnjake, ki odlično poznajo specifike vseh materialov in njihove vgradnje.