Razgaljena fasada: hidroizolacija nekoč in danes

Slovenija je država, ki je nadpovprečno obdarjena z gozdovi in vodnim bogastvom. Morja resda nimamo veliko, a zagotovo nam ne manjka rek, jezer, potokov, studencev in podtalnih voda. Zagotovo smo na splošno lahko zadovoljni, da imamo praktično povsod dostop do neomejenih količin čiste vode. A ko pri gradnji nove hiše na parceli odkrijete podtalnico, to veselje hitro uplahne. Razen če hišo gradite na propustnih kraških tleh, obstaja velika verjetnost, da tla, na katerih postavljate svoje novo bivališče, vsebujejo precejšnjo količino vode. Kar pomeni, da je potrebno hidroizolaciji spodnjega dela hiše posvetiti prav posebno pozornost. Kako so ta poseg izvajali včasih in kako ga danes?

Poglavitna razlika med »nekoč« in danes je v zakonsko obvezni toplotni zaščiti vseh, tudi neogrevanih prostorov pod zemljo. Glavni razlog za toplotno izolacijo kletnih prostorov je preprečevanje nabiranja vlage (kondenza, rosenja) na notranji strani, ki lahko privede do razvoja plesni. Včasih, ko prostorov pod zemljo še niso toplotno izolirali, so hidroizolacijski sloj nameščali neposredno na zidake in ga zaščitili na različne bolj ali manj učinkovite načine. Včasih so hidroizolacijo recimo obzidali s tankimi zidaki, nekateri so uporabljali mehansko odporne plošče iz odpadne prešane gume, pogosto je bila v uporabi bradavičasta folija, kot najcenejšo rešitev pa so uporabljali kar debelejši karton! Sami si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo s kartonom, če so za zasutje namesto zaobljenega prodca ali peska vgradili lomljenec, debelejše skale, odpadke z gradbišča vključno z vsemi praznimi pločevinkami piva, in kako učinkovito je lahko ščitil hidroizolacijo.

Po uvedbi zakonsko zahtevane toplotne izolacije prostorov pod zemljo so kot zaščito hidroizolacije pričeli uporabljati trdno toplotno izolacijo, ki pa je seveda morala ohranjati izolativne lastnosti tudi po daljšem časovnem obdobju. Cenejše oblike toplotne izolacije, kot je na primer stiropor (EPS), so se izkazale za manj primerne oziroma neprimerne, saj so sčasoma pričele vpijati vlago iz okolice, težava pa je bila še večja v s padavinami bogatem jesenskem in pomladanskem času. Ena od tehnično manj ustreznih in za izvajalca kompliciranih rešitev, ki so jo pričeli uporabljati, je bila namestitev hidroizolacije na stiroporno izolacijo, hidroizolacijo pa so nato zaščitili z že zgoraj omenjenimi metodami (recimo s folijo). Zakaj je ta metoda zamudna za izvajalce in nevarna za investitorje?

V praksi se je pač ne da ustrezno izvesti – hidroizolacijo je potrebno na določen način pritrditi na stiropor, a je varjenje nevarno, samolepilna hidroizolacija pa je relativno draga in razen ob visokih temperaturah (torej poleti) slabo lepljiva. Dodatno težavo predstavlja nameščanje bradavičaste folije, ki so jo nemalokrat kar z žeblji pritrdili na hidroizolacijsko plast, ob zasutju pa jo je zasipni material povlekel navzdol in še povečal z žeblji povzročene poškodbe na hidroizolaciji. Naj na tem mestu omenimo le to, da so sanacije hidroizolacije zahtevne in drage, včasih tudi nemogoče. Kaj je torej ustrezna rešitev?

Pravilna, trajna in zato tudi cenovno najbolj ugodna rešitev je hidroizolacija, ki jo ščiti sloj trdne toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena (XPS). Pomembno je poudariti, da mora imeti sloj toplotne izolacije ustrezne izolativne lastnosti in ne sme vpijati vode niti pod vplivom difuzije, niti pod vplivom dolgotrajne izpostavljenosti vodi. XPS-plošče proizvajalca FIBRAN so po tem kriteriju v najnižjem razredu po produktnem standardu, kar pomeni, da se ponašajo z izjemnimi lastnosti.