Tehniki hitro podvomimo v vse, kar namiguje na nekaj trajnega, najboljšega, najučinkovitejšega … Dobro namreč vemo, da ima vsak material svoje dobre in v določenih okoliščinah tudi slabe lastnosti, v gradbeništvu pa tudi, da gradbeni proizvod le redko nastopa samostojno, neodvisno od drugih, in da so le preverjeni sklopi —večinoma sistemsko opredeljene rešitve — tisti, ki lahko zagotovijo dolgotrajno ugoden rezultat.
In pri ravnih strehah izbira sistemske rešitve še kako vpliva na njihovo trajnost. Zanimivi so primeri ravnih streh iz prakse, ki so puščale “brez razloga” in se jih je zaradi tega prijemal slab sloves. Saj veste, obstajajo le ravne strehe, ki že puščajo, in tiste, ki še bodo. Pa so tudi res puščale brez razloga? Z neprimerno sistemsko rešitvijo ravne strehe, v kateri hidroizolacijo neposredno izpostavljamo zunanjim dejavnikom, lahko hitro ustvarimo okoliščine, v katerih hidroizolativni material podleže vplivom lokalnih klimatskih razmer ali poškodb, ki nastopijo med gradnjo oziroma v času koriščenja objekta. Zadostuje delček spoja, ki se odpre, zareza na hidroizolaciji ob obdelavi preboja, drobna luknjica, ki jo naredi izpadli predmet leteče ptice, kamenček v zarezah podplatov naključnega »sprehajalca«, da prične voda v sloje strešnega sistema ne le prodirati, ampak jih tudi močiti in s tem odvzemati njihove osnovne funkcionalnosti, kar lahko občutimo v obliki slabše toplotne izolativnosti, višjih stroškov za ogrevanje in ohlajanje ali vodnih madežev na stropu bivanjskih prostorov.
Zaradi slabih izkušenj z zamakanjem so izpostavljene hidroizolacije ravnih streh svoj čas pričeli »osenčevati« s prodcem, da bi s tem zmanjšali vplive UV-žarkov in posledično hitrejše staranje in propadanje hidroizolativnega materiala, kar pa streham ni povečalo trajnosti. Nasprotno, zaradi temperaturnih ciklusov so bile še vedno izpostavljene hitrejšemu staranju, prav tako pa na stenah obrobnega zidca s tem niso odpravili vpliva uničujočih ultravijoličnih žarkov. Za nameček je lahko hoja po prodcu ali celo lomljencu postarano in od vročine razmehčano hidroizolacijo hitro predrla in je bilo treba streho sanirati veliko prej kot sicer. Rek “drži vodu dok majstori odu” naj bi bil sicer samo rek, a takšno početje v praksi še vedno zapazimo. V primerjavi z novogradnjo so sanacije seveda opravljene brez velikega pompa, razen če je stavba pomembna in za napake izvejo novinarji … A sanacije so tiste, ki na koncu ustvarjajo veliko večji strošek, kot znaša privarčevani denar ob poenostavljenih ali nedosledno izvedenih delih, da izgubljenega časa in živcev tako izvajalca kot investitorja niti ne omenjamo.
Resnici na ljubo, za takojšnje poškodbe so večinoma krivi izvajalci ali tisti, ki pridejo za njimi. Pa vendar takšnih poškodb ne bi bilo, če bi bil pri gradnji s strani projektanta uporabljen preverjeno varen sistem.
Cilj vsakega investitorja, projektanta, izvajalca in nenazadnje tudi nadzornika je, da je ravna streha trajna, kar pa zagotavljajo sistemi obrnjene strehe.
Dobra ideja obrnjene strehe pa prinaša še eno pomembno prednost. Z leti se je razvila v odličen energijski ščit in uporabno površino, ki dolgoročno prinaša izjemne ugodnosti za investitorja.
Povezane vsebine
Vpišite e-naslov in redno vas bomo obveščali o novostih s področja pasivne gradnje in o tem, kaj morate vedeti o energijsko učinkoviti gradnji.